Mirjana Martinović, Regijski NVO center
Za več kot 1.500 obiskovalcev na leto to vsekakor ni le muzej starih vozil in prikolic ali muzej spomina na industrijskega giganta, temveč muzej neverjetnih zgodb. In tako bo vsaj še toliko časa, dokler vas bodo po njem vodili tisti, ki so jih soustvarjali. Že več kot dve desetletji so združeni v Klub prijateljev IMV. A koliko časa še?
Konec leta je tisti čas, ko se ozremo nazaj in si hkrati zastavimo cilje za naprej. Medtem ko so člani Kluba prijateljev IMV s pregledom minulega dela lahko upravičeno zadovoljni in nanj ponosni, pa je prihodnost in trajnost njihovih dosežkov vse bolj v rokah drugih.
»Počasi »izumiramo«, saj jih jaz štejem 76, kolega Franci pa 70. Pa sva med najmlajšimi!« v smehu pravi Vojko Grobovšek, neutrudni vodič po Muzejski zbirki IMV v Drgančevju in eden od aktivnih članov društva Klub prijateljev IMV Novo mesto. Izrečeni opazki prikima omenjeni Franci, tj. sedanji predsednik Franci Štupar, ki nemudoma postreže s podatki: ko so nekdanji zaposleni v Industriji motornih vozil (IMV) leta 2002 ustanovili klub z namenom ohranitve spomina na začetke avtomobilske in tudi prikoličarske industrijske na Dolenjskem, jih je bilo okoli 450. Danes imajo 120 članov in članic.
»Kot sem rekel prej, nas je počasi vse manj. Ohranjeno članstvo je aktivno in se udeležuje naših strokovnih izletov, druženj, delovnih akcij … Vsega, kar je prav tako pomembno, da ohranimo ta skupen spomin. Prvi predsednik Božo Kočevar, tudi častni občan MO Novo mesto, je bil na čelu društva 10 let, zdaj se temu približuje tudi Franci. (smeh) Skratka, okoli naših zamisli nam je vedno uspelo zbrati prave ljudi in sledili so dosežki,« dolgo pripoved o tukajšnji bogati industrijski dediščini in kasneje prav tako bogatem seznamu dosežkov kluba začne Grobovšek in nadaljuje: »Torej, leta 2002 IMV-ja ni več, imamo nove tovarne, kot so Revoz, Adria Mobil in TPV. Takoj smo pozvali vse delavce, ki so imeli kakršen koli dostop do arhiva ipd., da čim prej shranijo te »dokaze«. Saj veste, ko pride nov gospodar, gre vse staro na odpad. Tako se je žal veliko arhivskega gradiva tudi izgubilo. Iz vsega, kar smo rešili, smo ob pomoči Marjana Moškona dobili monografijo Povest o velikanu pod Gorjanci, ki oriše zgodovino IMV od začetka do delitve na omenjene tri tovarne. S tem smo dosegli naš prvi cilj: ne izgubiti spomina na IMV! Ta je zdaj trajno zapisan v knjigi, ki je dočakala ponatis in je naprodaj v našem muzeju. Kasneje sta nastala še dva dokumentarna filma: prvi o zgodovini tovarne prek pogovorov z nekdanjimi delavci in direktorji, drugi pa o ustanovitelju IMV Juriju Levičniku. Skratka, ob ustanovitvi društva na muzej nismo niti pomislili.«
Nastanek omenjenega kluba je podoben nastanku ostalih društev, ko se sprva zbere skupina somišljenikov in v želji, da prenesejo znanje zanamcem, ustanovi društvo. Z vztrajnim delom ter tisočimi in tisočimi urami prostovoljnega dela pa le nekatera dosežejo tako trajne učinke za lokalno skupnost in širše, kot je to v dobrih dveh desetletjih uspelo Klubu prijateljev IMV.
Poleg omenjene monografije in filmov je na njihovo pobudo novomeška občina obvoznico od Ločenskega mostu do začetka Belokranjske ceste v Žabji vasi poimenovala po Juriju Levičniku, ob Kandijski cesti stoji njegov doprsni kip, delo priznanega kiparja Mirsada Begiča. In tako je pred petnajstimi leti vzklila tudi zamisel o muzejski zbirki, četudi je bila pot do njenega odprtja vse prej kot lahka.
»Takoj smo se povezali s Tehniškim muzejem Slovenije in prosili za pomoč pri tehniških usmeritvah. Nastali sta neke vrste dve skupini: prikoličarji so iskali prikolice, avtomobilisti pa svoje, seveda. Vsak je namreč vedel, kaj smo delali: od DKW-jev do morisov, pa renaulte, kombije vseh vrst itn.,« spomine na »prve kilometre« muzeja obuja sogovornik. Začelo se je večletno iskanje, ki je nemalokrat preseglo državne meje, pa t. i. rezervacije pri lastnikih, prevzemi ali odkupi, odvozi in servisi … in vse našteto so opravili prostovoljno oz. nemalokrat sprotne stroške krili tudi iz lastnih žepov. Leta 2010 so od MO Novo mesto v brezplačen najem dobili skladišče v Drgančevju oz. »prostore s tremi reflektorji vred« in stekla je prenova elektroinštalacij, beljenje prostorov, neutrudno iskanje donatorjev … »Med partnerje smo poleg omenjenih MO Novo mesto, Tehniškega muzeja Slovenije, Revoza, Adrie Mobil in TPV sčasoma vključili še Šolski center Novo mesto, saj smo se zavedali zahtevnosti obnove posamičnih eksponatov. Mi smo dali material, oni so prenovili, dijaki pa so se veliko naučili,« doda Štupar.
In pri tem omeni zanimivo anekdoto prenove ene izmed prvih znamenitih prikolic Adria 375: »Dva, ki sta bila leta 1965 zaposlena v IMV, sta prikolico kot mlada mizarja sestavila. In toliko let kasneje, recimo 2013, smo jo prejeli od Adrie Mobil. Ampak ni bila v dobrem stanju, če se lahko tako izrazim. No, potem sva s pokojnim Stanislavom Lukšičem na Cikavi našla prostor, kjer je stekla prenova – in zanjo sta bila odgovorna prav tista dva mizarja, ki sta jo tudi tedaj sestavila! Povabili smo ju zraven, onadva sta jo razstavila do zadnjega vijaka, povsem razdrla in nazaj obnovila – na roke, kot je bilo včasih. Uporabljali smo stari material. Tudi blago, ki je bilo potrgano, smo po naključju našli v istem designu v Italiji. Tako da je tudi oblazinjenje originalno! In ta prikolica je šla v naš muzej, ob 50-letnici Adrie pa opravila turnejo po domala vseh sejmih po Evropi.«
»Prikoličarja« s svojo anekdoto kmalu dopolni »avtomobilist«: »Pred leti sem šel iskat avto v Subotico Podravsko pri Varaždinu, seveda s šoferjem oz. vlečno službo. Pridemo do gasilskega doma, vrata odprta, a nikjer nikogar. Iščeva in čakava, nisva več vedela, kaj bi. Ko sva že mislila oditi, pa se pripelje ta avto. In so nama priznali: Preden vam ga podarimo, smo se morali vsaj še enkrat zapeljati z njim. 25 let je stal v gasilskem domu! Dali so flaško goriva in nov akumulator, pa je vžgal in so šli gor in dol po vasi z njim. Še zadnjič, preden je svoj novi dom našel v našem muzeju.«
In za prav vsakim avtomobilom, kombijem, gasilskim ali vojaškim vozilom, pri- kolico ali avtodomom, ki jih je mogoče videti v muzejski zbirki, se skriva polno tovrstnih zgodb. Neverjetnih, duhovitih, vsekakor nepozabnih.
Muzejska zbirka je nenehno rasla, klub pa je upravičeno ponosen tudi na več odmevnih razstav: o zgodovini IMV, o Martinu Severju, o zgodovini Adrie …, kar je prepoznalo tudi Ministrstvo za kulturo in društvu podelilo status delovanja v javnem interesu. Vmes se je klub še tesneje povezal z Dolenjskim muzejem, plod zadnjega sodelovanja s kustosom Matejem Rifljem pa je odmevna razstava 50 let novomeške katrce, ki so jo oktobra odprli v energetsko prenovljenih prostorih muzeja.
Tudi pri zadnji prenovi je klub več kot aktivno sodeloval in vanjo vložil 24.000 evrov lastnih sredstev. Upravičenost naložbe vnovič potrdijo Štuparjeve natančne evidence: »Do novembra smo opravili 1.009 ur prostovoljskega dela. Od 15. aprila 2023 do 7. novembra 2023 pa si je naš muzej ogledalo 1.726 ljudi.« Med njimi so šolarji in študentje, turisti, poslovni partnerji današnjih naslednic IMV, društva, sindikati, ljubitelji starodobnikov z vseh koncev sveta idr., kar nenazadnje dokazuje bogato popisana knjiga vtisov obiskovalcev unikatnega novomeškega muzeja.
Njegova prihodnost bo mogoča pod okriljem Dolenjskega muzeja, če ali ko bodo v ta namen dobili sredstva Ministrstva za kulturo. Do takrat muzej ostaja odprt vsako soboto od 10. do 12. ure, ko tam »dežurata« vsaj po dva člana Kluba. Večje zaključene skupine po bogati dvo- in štirikolesni zgodovini popeljejo tudi vse druge dneve v tednu. Tudi naš pogovor je zmotilo več takih klicev bodočih obiskovalcev, zato lahko v imenu zanamcev upamo, da ne bo preslišan njihov klic.
»Muzej je nared za prevzem, vsekakor. Moramo priznati, da z Dolenjskim muzejem dobro sodelujemo. Ampak ko pomislim na vse dosedanje razstave, je treba dodati, da brez našega sodelovanja ne bi bile mogoče. Kar je razumljivo. In tudi za naprej nekako velja, da bomo seveda sodelovali, kolikor bomo le še lahko. Ker mi se teh zadev spominjamo, smo bili poleg in tu bi veljal nek poziv pristojnim, da se ta prenos čim prej uredi in da se naše znanje izkoristi, dokler smo še tu,« zaključi Štupar.
